Človeka je dolgo sram prositi za pomoč, vse dokler vidi rešitev v jutrišnjem dnevu. Ko pa se ta zaradi nakopičenih težav, igre usode in ne vem česa še zatemni, ko ne vidiš več izhoda … pa veš, da moraš vztrajati, ker moraš živeti za otroka, takrat pa pade ponos, pade vse tisto, kar te je prej varovalo, da nisi pokazal kako »reven si« finančno in materialno.

Pred kratkim mi je po dolgi in hudi bolezni umrl mož. Ostala sem sama s dvema otrokoma šoloobveznim  in 21 letnim  kateri je brez zaposlitve,  oba sta astmatika, in otroka s posebnimi potrebami, v socialnem stanovanju. Ker sem sama invalidka III. kategorije, znaša moja pokojnina 342 evrov. V času moževe bolezni, ki se je vlekla nekaj let, najprej operacija srca, imel je tri bajpase, pred dvema letoma pa še rak, ki ga je sedaj pokopal, so nama s sinom za njim žal ostali številni dolgovi, med drugim tudi pogrebnina. Ker ne vidim več izhoda in ker ne morem preživeti, se z gorečo prošnjo obračam na vas, dragi bralci, za pomoč.

Vesela  in hvaležna bom za sleherno pomoč v kakršnikoli obliki.

 

 

Članek iz Slovenskih Novic

 

Naši podatki

 

Botrstvo